Ker obstaja več metod, mer preizkušancev in izračunov preizkusa tlačne deformacije, lahko posledično pride do zmede. Preizkus tlačne deformacije lahko opravimo, če preizkušanca izpostavimo konstantni sili (npr. ASTM D-395, metoda A) ali če preizkušanca stisnemo za določen odstotek njegove začetne višine (ASTM D-395, metoda B, ki stisne preizkušanca za 25 % glede na njegovo začetno višino). Ne glede na preizkus je treba rezultat preizkusa tlačne deformacije vedno navesti v odstotkih. Nižji kot je odstotek, boljša je odpornost materiala proti tlačni deformaciji.
Pri statičnem tesnjenju, kjer je tesnilo navadno stisnjeno, lahko zmanjšanje odpornosti proti tlačni deformaciji povzroči slabo tesnjenje in s tem uhajanje, zato je pri tovrstni uporabi zaželen nizek odstotek tlačne deformacije. Odstotek tlačne deformacije se s časom in temperaturo zvišuje.
Čeprav je nizek odstotek tlačne deformacije zaželen, je vse odvisno od končne uporabe. O-tesnilo bo na primer lahko še nadalje opravljalo funkcijo tesnjenja tudi, če je odstotek tlačne deformacije 90 % in se torej skoraj ne more več povrniti v prvotno stanje, saj nabreklost materiala v stiku z medijem kompenzira visok odstotek tlačne deformacije. To seveda velja, če se pogoji v sistemu (npr. tlak in sile) ne spremenijo (še posebej v primeru tesnil FKM pri nizkih temperaturah). Po drugi strani pa bo tako visok odstotek tlačne deformacije povzročil uhajanje medija iz sistema, če je sprememba prostornine v stiku z medijem negativna in se material krči.
“Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj”.